Da bi bile forenzične primerjalne in identifikacijske preiskave priznane kot znanstveno zanesljive, dopustne in sprejemljive, morajo biti opravljene z znanstvenimi metodami, ki dosledno dajejo enake rezultate.

Danes uporabljeni postopki in njihova znanstvena utemeljitev so izjemno pomembni za prispevek materialnih dokazov k oblikovanju sodne presoje in za njihovo pomembno vlogo pri odločitvi sodišča.

Preiskovalci so po svetu pod pritiskom, da morajo izvajati bolj objektivne identifikacije.

Pravo in znanost sta se glede izvedenskega pričanja prvič zbližala leta 1997. Po navedbah delovne skupine ENFSI (Evropska mreža inštitutov za forenzične znanosti) so bila 31. avgusta 2004 določena znanstvena merila identifikacije na področju forenzičnih znanosti.

Dne 20. septembra 2016 je Svet predsednikovih svetovalcev za znanost in tehnologijo [President’s Council of Advisors on Science and Technology (PCAST)], svetovalno telo vodilnih znanstvenikov, objavil poročilo Forensic Science in Criminal Courts: Ensuring Scientific Validity of Feature-Comparison Methods („Forenzična znanost na kazenskih sodiščih: zagotavljanje znanstvene veljavnosti metod primerjave značilnosti“), ki je priporočilo ukrepe za spodbujanje veljavne in dokazno podprte uporabe forenzične znanosti v sodnih dvoranah.

V idealnem primeru bi morala vsaka laboratorijska preiskava odražati resničnost: kadar težava obstaja, bi jo morala zaznati in dati pozitiven rezultat, kadar je vse v redu, pa negativen rezultat. V praksi pa takšna popolna laboratorijska preiskava ne obstaja.

Vsaka laboratorijska metoda vključuje določeno stopnjo napake. Napaka metode je naključna, če je posledica statističnega nihanja, in sistematična, če metoda sama iz različnih razlogov ne more natančno določiti merjene količine.

Pri razlagi rezultatov se zato lahko pojavita dve vrsti napačnih rezultatov:

• a) rezultat je lahko lažno pozitiven; in
• b) rezultat je lahko lažno negativen.

Za primerjavo laboratorijskih analiz in odločitev, katera daje najzanesljivejše rezultate, se uporabljata izraza občutljivost (sensitivity) in specifičnost (specificity).

Občutljivost laboratorijske preiskave se nanaša na sposobnost pravilnega zaznavanja resnično pozitivnih rezultatov. Preiskava z visoko občutljivostjo zato daje čim manj lažno negativnih rezultatov. Specifičnost pa se nanaša na sposobnost pravilnega prepoznavanja resnično negativnih rezultatov. Preiskava z visoko specifičnostjo zato daje čim manj lažno pozitivnih rezultatov.

Natančnost (accuracy) laboratorijske preiskave je povezana s tem, ali združuje visoko občutljivost in visoko specifičnost. V praksi pa se ti dve količini pogosto spreminjata obratno sorazmerno.

Preiskave z visoko občutljivostjo imajo lahko nižjo specifičnost in obratno. Izvedenec mora glede na primer izbrati ustrezno ravnovesje med občutljivostjo in specifičnostjo.

Predpostavimo na primer, da se sledi iz nekega primera preverjajo v zbirki nerešenih primerov. Očitno je treba uporabiti preskus z visoko občutljivostjo, da se odkrijejo vsa možna ujemanja.

Nekatere sledi bodo seveda napačno označene kot ujemajoče, vendar v tej fazi to ni pomembno, saj je glavni cilj, da se ne spregleda noben nerešen primer.

Ko se pozneje sprejme odločitev, da se pozitivni rezultat sporoči odreditvenim organom, je treba preverjanje ponoviti z drugo preiskavo z visoko specifičnostjo, da bi se možnost lažno pozitivnega rezultata čim bolj zmanjšala. Preprečiti neupravičeno škodo nedolžni osebi je enako pomembno kot zagotoviti pravičnost.

Kvantitativna ocena občutljivosti in specifičnosti se opravi z naslednjo štiripoljno tabelo:

Zato velja:

• α, resnično pozitivne identifikacije.
• β, lažno pozitivne identifikacije.
• γ, lažno negativne identifikacije.
• δ, resnično negativne identifikacije.
• α+γ, skupno število pozitivnih identifikacij.
• β+δ, skupno število negativnih identifikacij.

Občutljivost se izračuna z razmerjem α / (α+γ) in se običajno izraža v odstotkih.

Specifičnost se izračuna z razmerjem δ / (β+δ) in se običajno izraža v odstotkih.

Za obravnavanje teh vprašanj so bile poleg tradicionalnih mikroskopskih identifikacij razvite metode, ki temeljijo na specializiranih matematičnih merilih in prepoznavanju vzorcev. Ob tradicionalni primerjalni preiskavi vključujejo znanstveno metodologijo z merljivim postopkom — Quantitative Consecutive Matching Striae (QCMS), to je kvantitativno ocenjevanje zaporedno ujemajočih se brazd (CMS). Ta merljivi postopek zagotavlja višjo stopnjo gotovosti in pred sodiščem dokazuje zanesljivost preiskovalca ter njegovih ugotovitev.

Kvantitativna identifikacijska merila, ki sta jih Biasotti in Murdock leta 1997 predložila AFTE, so naslednja:

Pri tridimenzionalnih sledeh orodij, kadar so prisotne vsaj:

• Dve (2) različni skupini, od katerih vsaka vsebuje najmanj tri (3) zaporedno ujemajoče se brazde na istem relativnem položaju; ali
• Ena skupina šestih (6) zaporedno ujemajočih se brazd se ujema z ustreznimi značilnostmi sporne sledi orodja pri primerjavi s poskusno sledjo. (To pomeni sledi na dokaznem predmetu in poskusne sledi, izdelane s sumljivim orodjem); in

Pri dvodimenzionalnih sledeh orodij, kadar so prisotne vsaj:

• Dve (2) različni skupini, od katerih vsaka vsebuje najmanj pet (5) zaporedno ujemajočih se brazd na istem relativnem položaju; ali
• Ena skupina osmih (8) zaporedno ujemajočih se brazd se ujema z ustreznimi značilnostmi sporne sledi orodja pri primerjavi s poskusno sledjo. (To pomeni sledi na dokaznem predmetu in poskusne sledi, izdelane s sumljivim orodjem).

Sklepno, ker tudi uporaba teh meril vključuje subjektivnost pri štetju, so bile opravljene nadaljnje raziskave avtomatiziranega matematičnega ujemanja.