Po besedah profesorja kriminologije na Univerzi v Ottawi v Kanadi, N. Poulantzasa, uporabna kriminalistika temelji na opazovanju, hipotezi, eksperimentiranju in sklepanju. Dober “preiskovalec” je tisti, ki rezultate preiskav, pridobljene po standardih, preverja z splošno sprejeto logiko, da bi izpeljal in ovrednotil sklepe. Ti sklepi izhajajo iz preučevanja spisa in iz rezultatov laboratorijskih preiskav dokaznih najdb.

Uporabna kriminalistika svoja načela črpa iz znanosti in iz umetnosti; zato jo je natančneje mogoče opisati kot znanstveno tehniko.

Na tej podlagi ima naše podjetje dolgoletno znanje in izkušnje pri izvajanju in vrednotenju laboratorijskih preiskav. Kar zadeva ustvarjalnost naše domišljije in našega sklepanja, vas vabimo, da ju preverite na dejanskih primerih.

Najdbe in stvarni dokazi kot nosilci zanesljivih informacij so vsi elementi — orožje, orodje, sledi, madeži in drugi materiali — ki se nahajajo na kraju storitve kaznivega dejanja, pri osumljencu, pri žrtvi ali drugje in lahko služijo ne le kot dokaz storitve dejanja, temveč tudi kot indic krivde ali nedolžnosti obdolženca.

Ti elementi, čeprav so neživi in jih ni mogoče zaslišati v predkazenskem, preiskovalnem ali sodnem postopku, lahko s pravilnim ravnanjem ter znanstveno-tehničnim upravljanjem, preiskovanjem, analizo, razlago, uporabo in vrednotenjem zagotovijo objektivne podatke in informacije, torej potrdijo, ovržejo ali okrepijo trditve osumljenca ali izpoved žrtve ter povežejo ali izključijo zadeve in dogodke in povežejo žrtev ali osumljenca z določenim prostorom.

Ti elementi, pogosto imenovani “neme” ali “tihe priče”, imajo primerjalno prednost pred drugimi dokaznimi sredstvi, kot sta priznanje ali pričanje, ker ne podležejo samosugestiji, niso pod vplivom drugih, ne pozabljajo, jih ni mogoče prisiliti, ustrahovati in predvsem podkupiti.

Pozabljen prstni odtis, nevidni biološki materiali, odlomljeni deli vozil, tulci in izstrelki skupaj z drugimi najdbami lahko z ustrezno obdelavo in razlago pomembno usmerijo izid obravnavanih zadev.

Danes se uporaba znanstveno-tehničnega dokaza stalno povečuje; v povezavi z dobro dokumentiranim spisom oblikuje sodno sklepanje in posledično utemeljuje sodno presojo.

Balistika preučuje vprašanja, povezana z orožjem, kot so primerjalne preiskave, balistične raziskave ipd., ter učinke, ki nastanejo z njegovo uporabo, kot so odboj, akustika, ostanki streljanja in ranitvena balistika.

Zato je ena od specialnosti uporabne kriminalistike. Kaj pa je uporabna kriminalistika? Ne izhaja iz enega samega znanstvenega področja, ampak svoja načela črpa iz različnih znanstvenih in tehnoloških področij; vsebuje interdisciplinarnost, točko približevanja več znanstvenih področij, torej presečišča predmetov znanja, zato je označena kot znanstvena tehnika.

Na primer v medicini je interdisciplinarnost ključna. Internist lahko za pacienta naroči mikrobiološke in slikovne preiskave. Zdravnik je tisti, ki je odgovoren za odločitev, katere preiskave bodo opravljene in kakšen bo njihov obseg.

Te preiskave izvajajo specializirani mikrobiologi in radiologi, ki morda nimajo neposredne medsebojne komunikacije. Vendar mora internist skupaj ovrednotiti njihove rezultate, pri čemer upošteva informacije iz predvidene metodologije in preiskav, da pride do ustrezne diagnoze in terapevtske strategije.

Zdravnik, ki naroči preiskave, v našem primeru internist, je odgovoren za presojo, skupno vrednotenje rezultatov in sprejemanje odločitev. Hkrati je specializiran za vprašanja medicinske znanosti na področju svoje specialnosti.

Če je naročajoči zdravnik nekatere preiskave opustil ali jih ni pravilno ovrednotil, to nikakor ni odgovornost mikrobiologa ali radiologa.

Posledično je to vrzel, ki se pojavlja v zadevah sodnega interesa: skupno vrednotenje rezultatov in poglabljanje vprašanj, ki jih je treba postaviti v vsakem primeru.

Kako je mogoče to vrzel zapolniti? Z razumevanjem in pristopom k podatkom vsake zadeve z različnih vidikov.

Zato interdisciplinarnost v mednarodnem prostoru nenehno pridobiva prednost pred absolutno specializacijo. Kje? Ne pri zmanjševanju znanstvene specializacije, temveč pri končni presoji in odločanju. Pomislimo na zdravniške konzilije v nasprotju z enostranskimi odločitvami.

V srednjem veku je bila “resnica”, da je zemlja ravna. Kdor je govoril o okrogli zemlji, ga je čakala grmada. Kasneje je znanost s svojimi instrumenti in sateliti pokazala kroglastost zemlje, torej eno in resnično resnico. Sklepno moramo vsi stati na isti strani, ne na strani navidezne, temveč na strani ene in resnične resnice.